Tveganje za prenos HIV okužbe
Tveganje za prenos HIV okužbe pri enem nezaščitenem spolnem odnosu s HIV pozitivno osebo je v povprečju 0.2%. Tveganje je večje, če je okužena oseba v začetnem ali v kasnejšem obdobju okužbe, ko je koncentracija virusa v telesnih tekočinah velika (veliko virusno breme). Okužena oseba najpogosteje prenese virus na druge osebe v prvih mesecih po okužbi, ko se zgodi 60% vseh prenosov, ker je takrat najbolj kužna, za okužbo ne ve in se pogosto obnaša promiskuitetno. Pri SPO z razjedami na spolovilu (npr. genitalni herpes, ulcus durum), je tveganje za prenos bistveno večje, čeprav tudi neulcerativne SPO povečujejo tveganje za HIV okužbo. Najbolj nevarni za prenos so homoseksualni spolni odnosi za pasivega udeleženca (receptivni analni odnos). Pri heteroseksualnih spolnih odnosih se virus nekajkrat lažje prenese z okuženega moškega na žensko kot obratno (Tabela 1). Pri intravenskih uživalcih nedovoljenih drog pri souporabi igel obstaja večja nevarnost za prenos hepatitisa B in hepatitisa C kot HIV. Pri enkratnem vbodu z votlo iglo, v kateri je okužena kri, je tveganje za prenos HIV 0.33%, za hepatitis C 3% in za hepatitis B 30%). V Sloveniji se vsa kri krvodajalcev od januarja 1986 testira na HIV. V primeru poklicne izpostavljenosti HIV okužbi je potrebna postekspozicijska profilaksa v časovnem okvirju od 2 do 72 ur po incidentu. Perinatalni prenos HIV z nosečnice na otroka med nosečnostjo, če nosečnice prejemajo antiretrovirusno terapijo (HAART), je ≤2%.
Tabela 1. Tveganje za prenos HIV glede na okoliščine izpostavljenosti.
